[ Pobierz całość w formacie PDF ]

Najbr~
zato, ker takrat nista bila v gozdu ob Harryju in ker ju v celu ni
kar naprej kljuvalo. Mrlakensteina sta se vsekakor bala, a ni ju obiskoval
v sanjah, poleg tega pa sta bila tako zaposlena z ucenjem, da sta
pozabila na Rawsove naklepe.
Zadnji izpit so imeli iz zgodovine carovnia
tva. Samo a
e ena ura
trapastih vpraa
anj o prismuknjenih izumiteljih kotlov, ki se mea
ajo sami,
potem pa bodo lahko ves teden brezdelno pole~
avali. Rezultate izpitov naj bi
namrec dobili a
ele cez sedem dni. Ko je profesor Speedy oznanil, da je cas za
pisanje potekel, so od veselja zagnali straa
en vik in krik.
"To je bilo pa la~
je, kot sem pricakovala," je rekla Hermiona, ko so
se pridru~
ili ostalim ucencem, ki so se zbrali v soncnem parku.
"Volkodlaa
ke ustave iz leta 1637 in posledic vstaje Elfrica Navdua
enega se
mi sploh ne bi bilo treba uciti."
Hermiona je po vsakem izpitu rada premlevala, kako jim je a
lo.
Ampak Ron je rekel, da mu od tega postane slabo, zato so a
li k jezeru
in se vrgli pod drevo. Nekaj casa so samo zadovoljno opazovali dvojcka
in Leeja. Nagajali so orjaa
ki sipi, ki se je pria
la soncit v plitvino.
"Konec ucenja," je zadovoljno zavzdihnil Ron in se zleknil na travo.
"Ne glej tako mrko, Harry, a
ele cez en teden bomo izvedeli, kako slabo
nam je a
lo. Zdaj ti a
e ni treba skrbeti."
Harry se je drgnil po celu.
"Ko bi le vedel, kaj to pomeni!" je jezno izbruhnil. "Brazgotina me
boli. To sicer ni prvic, ampak a
e nikoli mi ni tako mocno kljuvalo."
"Pa pojdi k madam Pomfrey," mu je predlagala Hermiona.
"Nisem bolan," je odvrnil Harry. "Mislim, da je to svarilo. Po mojem
se bli~
a nevarnost."
Ampak Ronu je bilo prevroce, da bi se spua
cal v pustolova
cine.
"Pomiri se, Harry, Hermiona ima prav. Dokler je tu Dumbledore, je
kamen na varnem. Sploh pa Raws ne more mimo Mia
kota. Zadnjic bi
mu skoraj odtrgal nogo in dvomim, da ga mika a
e enkrat poskusiti. Prej
bomo do~
iveli, da bi Neville igral za dr~
avno reprezentanco, kot da bi
Hagrid izdal, kako priti mimo psa."
Harry je prikimal, ceprav se ni mogel otresti obcutka, da je nekaj
pozabil. Nekaj pomembnega. Ko jima je to poskua
al razlo~
iti, ga je
Hermiona prekinila: "To je samo zaradi izpitov. Vceraj ponoci sem se
zbudila in a
ele ko sem ponovila polovico snovi za spreminjanje oblike,
sem se spomnila, da smo to ~
e pisali."
Harry pa ni bil preprican, da ima nemir kaj opraviti s a
olo. Opazil je
sovo, ki je s pismom v kljunu frfotala prek blea
cece modrega neba proti
a
oli. Njemu je pisal samo Hagrid. Ta pa res ne bi nikoli izdal Dumbledorja.
Nikomur ne bi povedal, kako priti mimo Mia
kota, nikomur... Ampak...
Nenadoma je skocil na noge.
"Kam pa grea
c" je zaspano vpraa
al Ron.
"Ravnokar sem se necesa domislil," je odgovoril Harry. cisto bled je
bil. "Takoj moramo k Hagridu," je dahnil in stekel.
"Zakajc" je zasopla Hermiona, ko sta ga dohitela.
"Se vama ne zdi cudno," je vpraa
al Harry, medtem ko so tekli
navkreber proti Hagridovi koci, "da si je Hagrid bolj od vsega drugega
~
elel zmaja, potem pa se kar naenkrat pojavi tujec, ki ima zmajevo
jajcec Koliko ljudi po tvojem hodi naokrog z zmajevimi jajci v ~
epu, ce
je gojenje zmajev prepovedanoc Kaka
na sreca za Hagrida, da je naletel
prav nanj, kajc Zakaj se tega nisem prej spomnilc!"
"cesac" je vpraa
al Ron, Harry pa se je v odgovor pognal v a
print.
Hagrid je z zavihanimi rokavi in hlacami sedel v naslonjacu pred koco
ter lupil fi~
ol.
 "%7ńivjo," jih je pozdravil in se jim nasmehnil. "A ste z izpiti fertikc Bi
kej spilic"
"Lepo pro...," je zasopel Ron, Harry pa mu je skocil v besedo.
"Ne, mudi se nam. Hagrid, nekaj moram nujno izvedeti. Se spomnia

tiste noci, ko si priigral Norbertac Kaka
en je bil tujec, s katerim sta se
pogovarjalac"
"Kuga pa vem," je brezbri~
no rekel Hagrid, "ni hotel sneti plaa
ca s
sebe."
Opazil je, kako jih je to osupnilo in privzdignil je obrvi.
"To ni kej pretirano cudniga, v Merjascovi glavi - tuko se imenuje
krcma - srecaa
vse sorte ticev. Je bil pa ~
e crnoborzijanec, a ne. Tudi
obraza se na spomnim, je imel ves cajt na glavi kapuco."
Harry se je sesedel ob posodo z grahom.
"O cem sta se pogovarjalac Si omenil Bradavicarkoc"
"Morebiti sem jo res," se je namra
cil Hagrid in se poskua
al spomniti
pogovora. "Ja... Vpraa
al me je, kuga delam, pa sem mu povedal, de
sem oskrbnik na akademiji in de skrbim za ~
ivali v gozdu... Potlej ga je
zanimalo, za kaka
ne ~
ivali skrbim... Pa sem mu povedal. Ja in povedal
sem mu tudi, de si narbolj ~
elim zmaja. Potlej... Ne spomnim se prav
dobro, kar naprej mi je dolival v vrcek... cakejte... Ja, potlej je rekel,
de ima zmajevo jajce in de bi lahko vrgla karte za njega... ampak, de
mora biti preprican, ce bom znal skrbeti zanj, ker ne mara, de bi grdo
delali z njim... Pa sem mu rekel: ,ce sem Mia
kota lahko pomiril, bo
zmaj ta mala malica.'" [ Pobierz całość w formacie PDF ]